Srbija
Hrvatska
Bosna i Hercegovina
Poslušalec avstralskega radia trdi, da običajno leto nima 365, ampak 364 dni. Kako je prišel do tega izračuna in ali je pravilen?
Na družbenem omrežju TikTok je postal viralen posnetek iz oddaje Jonesy & Amanda na avstralskem radiu Gold.
Voditelja priljubljenega radijskega šova Brendan Jones in Amanda Keller sta poslušalce pred dnevi spraševala, katera je njihova najljubša teorija zarote.
V oddaji sta imela tudi gosta, vsi trije pa so si na glavo poveznili čepice iz aluminijaste folije, ki naj bi ljudi, po trditvah nekaterih teoretikov zarote, ščitile pred nevarnimi 5G in drugimi sevanji, prisluškovanjem in nadzorom možganov na daljavo – branjem in vsiljevanjem misli ter nadzorovanjem vedenja - in ki so nekakšen "zaščitni znak" teoretikov zarote.
Posnetek predstavlja del oddaje, v kateri je eden izmed poslušalcev dejal, da je njegova najljubša teorija zarote trditev, da leto v resnici nima 365 dni.
"Ali mislite prestopna leta?" je poslušalca vprašala Amanda.
"Ne, mislim na običajno leto," je odgovoril moški.
"Kako ste to ugotovili?" je zanimalo Amando.
"Imate pisalo in papir?" je odvrnil poslušalec.
"Imam," je rekla Amanda.
"No, koliko tednov je v letu?" je rekel moški.
"52," je odgovorila voditeljica.
"Koliko dni ima teden?"
Amanda je povedala, da sedem.
"Koliko je 52 krat 7?" je še vprašal moški.
In ker Amanda ni v hipu izračunala rezultata, ga je kar sam povedal: "364."
"Torej, veliko večji možgani, kot so naši, so ugotovili, da jih je 365," je na to odgovorila Amanda.
"Govorite s tremi ljudmi, ki imajo aluminijaste čepice na glavi," se je vmešal Jonesy, potem pa se posnetek konča.
Poslušalčeva teorija zarote je sprožila živahno razpravo med komentatorji.
Nekateri so mu pritrjevali, dodajali svoje predloge o tem, da bi leto moralo trajati 13 mesecev po 28 dni (kar znese 364 dni) ali pa poskušali razložiti, zakaj velja, da ima leto 365 in ne 364 dni.
Kje je težava te teorije zarote?
Težava s poslušalčevo teorijo zarote je večplastna.
Osnova težave temelji na tem, kaj je poslušalec določil kot leto (52 tednov po 7 dni) in kaj leto pomeni po splošno sprejeti definiciji.
Leto po sodobni definiciji je čas, v katerem Zemlja enkrat obkroži Sonce.
Druga težava je v tem, da dan in leto, ki sta temelj koledarja, nista "idealna" v matematičnem smislu.
Zato bi, če bi imeli koledar s 364 dnevi, prišlo do precejšnjih težav.
Kaj bi se zgodilo, če bi imeli koledar s 364 dnevi?
Koledar, ki bi temeljil na letu s 364 dnevi, bi bil na prvi pogled zelo privlačen. Število 364 je namreč natančno deljivo s 7, zato bi vsako leto imelo 52 popolnih tednov in bi se vedno začelo na isti dan v tednu.
Datumi bi bili stalni, koledar pa izjemno pregleden in simetričen.
V resnici so se v 19. in 20. stoletju pojavili predlogi po takšnem koledarju, ki pa niso bili sprejeti.
Težava namreč nastane pri primerjavi z naravo.
Zemlja namreč en obhod okoli Sonca opravi v približno 365,24 dneva, kar pomeni, da bi bil 364-dnevni koledar vsako leto prekratek za več kot en dan.
Ta razlika bi se hitro kopičila: že po desetih letih bi koledar zaostajal za letnimi časi za skoraj dva tedna, po nekaj stoletjih pa bi bila pomlad zapisana v zimskih mesecih, poletje pa sredi koledarske zime.
Tak koledar bi se sčasoma oddaljil od kmetijskega ritma, astronomskih dogodkov in verskih praznikov.
Da bi se temu izognili, pa bi bilo treba redno dodajati posebne dneve ali celo tedne, kar bi izničilo prvotno preprostost sistema.
Zakaj 365 dni?
Ljudje so neznano kdaj v zgodovini ugotovili, da se določena časovna obdobja ciklično ponavljajo. Od izmenjave dneva in noči, menjave oblike Lune (mene), položaji Sonca in zvezd na nebu, do letnih časov.
Neznano kdaj so ugotovili, da lahko s pomočjo teh sprememb natančneje izračunavajo in celo napovedujejo dogodke, kar je bilo pomembno iz več razlogov, posebej za napovedovanje začetka letnih časov, od katerih je bila odvisna pridelava poljščin, to pa je bilo življenjskega pomena za obstoj skupnosti.
Zato so ljudje, ki so spremljali te cikle in znali dobro napovedati, kdaj se bo recimo končala zima, začelo ali končalo poletje, bili v tedanjih družbah visoko cenjeni in pomembni.
Najstarejši znani koledar je star okoli 13.000 let - in ima 365 dni
Da so bili naravni cikli pomembni že v pradavnini, kažejo tudi arheološki ostanki nekdanjih družb.
Tako so že na nekaterih jamskih slikarijah iz prazgodovine znana znamenja, ki bi lahko predstavljala lunine mene ali beleženje časa.
Enega najstarejših letnih koledarjev, starega okoli 13.000 let, pa po mnenju znanstvenikov predstavljajo v kamnite stebre vrezana znamenja, ki so jih našli v izkopaninah ene najstarejših znanih naselbin, Göbekli Tepeju v Turčiji.
Znamenja zelo verjetno predstavljajo letni koledar s 365 dnevi, razdeljen v lunarne mesece s pristopnimi dnevi.
Šele tisočletja kasneje (okoli 2. tisočletja pred našim štetjem) so prvi znani širše sprejeti sistem za merjenje in beleženje časa uvedli prebivalci stare Mezopotamije – čeprav tudi ta zagotovo izhaja iz veliko starejšega znanja.
Mezopotamci so dan razdelili na ure in minute, za opis daljših časovnih obdobij pa so poleg dneva uporabljali še teden, mesec in leto.
Njihov sistem v grobem uporabljamo še danes.
Mezopotamski koledar je temeljil na Luninih menah. Posamezna lunina mena (prvi krajec, ščip/polna Luna, zadnji krajec in mlaj/"prazna" ali "mlada" Luna) traja približno 7 dni, da celoten cikel traja okoli 29 ali 30 dni in da se letni časi ponavljajo na približno 52 Luninih ciklov.
Sprva so leto razdelili na 12 mesecev. Število 12 so izbrali iz matematičnih razlogov, meseci pa so bili dolgi izmenjaje 29 in 30 dni.
Od kod izvira teden in zakaj ima sedem dni?
Teden izvira iz opažanja, da ena Lunina mena traja približno sedem dni.
Prvi so teden kot enoto časa uvedli Mezopotamci, ki so ga uvedli kot 7-dnevno obdobje.
Čeprav so vedeli, ena Lunina mena v resnici traja več kot sedem dni – natančneje 7,4 dni - so sedemdnevni teden obdržali tudi zaradi simbolnega pomena.
Število 7 je ponazarjalo tudi sedem “vidnih” nebesnih teles: Sonce, Luno, Merkur, Venero, Mars, Jupiter in Saturn (po njih so v nekaterih jezikih dobili ime tudi dnevi v tednu (na primer Saturday, sobota v angleščini, izvira iz "Saturnovega dneva"; Mercoledi, sreda po italijansko, pa iz imena za "Merkurjev dan").
Tako je leto po mezopotamskem koledarju imelo 354 dni.
Ker so že takrat ugotovili, da na Luni temelječ koledar ni najbolj natančen in sčasoma vodi do razhajanj pri napovedovanju začetka letnih časov, so običajnemu letu dodajali dodatni, 13. mesec, dolg 11 dni, kar skupaj nanese 365 dni.
Ugotovili so namreč, da se takšen koledar bolje ujema tudi s cikličnim ponavljanjem položaja Sonca na nebu, a so predvsem zaradi verskih razlogov obdržali lunarni koledar z dodajanjem dodatnega meseca.
Mezopotamsko znanje so kasneje prevzeli tudi stari Egipčani in Grki in kasneje Rimljani in koledarje prilagodili svojim potrebam.
A ugotavljali so tudi, da ta koledar ni najbolj natančen.
Koledarska reforma Julija Cezarja
Stari Rimljani so tako ugotovili, da je njihov koledar za kar dva meseca neusklajen z naravo.
Zato je rimski diktator Julij Cezar ukazal astronomom, naj izdelajo koledar, ki bo kar najbolj natančen. To je astronomom tudi uspelo in nov koledar je bil uveden leta 46 pred našim štetjem.
Velika novost je bila, da je novi koledar temeljil na ciklusu Sonca (čeprav je ohranil mesece in tedne, ki temeljijo na lunarnem koledarju), imel 365 dni in uvedel prestopno leto vsake štiri leta.
"Leto zmede"
Leto, ko so uvedli nov koledar, so v nekaterih kronikah poimenovali tudi "annus confusionis" ("leto zmede"), saj je imelo zaradi usklajevanja z reformo kar 445 dni in več dodatnih mesecev.
Koledarska reforma pa se je izkazala za uspešno in koledar se je izkazal za zelo natančnega, zato se je v Evropi obdržal še dolga stoletja in dobil ime Julijanski koledar.
Reforma papeža Gregorja, ki velja še danes
Vendar se je skozi stoletja izkazalo, da tudi ta ni najbolj natančen.
Ker za pravim sončnim letom zaostaja približno 11 minut na leto, se je do 16. stoletja nabralo zamika za okoli 10 dni.
To pa je predstavljalo težavo predvsem zato, ker so se krščanski prazniki, ki so temeljili na astronomskih dogodkih, od teh dogodkov vse bolj oddaljevali. Posebej je to veljalo za veliko noč, ki je določena kot prva nedelja po prvi polni luni po spomladanskem enakonočju.
Tako se je to neskladje odločil končati papež Gregor XIII. in okoli leta 1576 ustanovil strokovno komisijo za koledarsko reformo. Po šestih letih je komisija predstavila svoje izračune in predlog novega koledarja, ki ga je papež sprejel in koledarsko reformo uvedel leta 1582.
Tistega leta je 4. oktobru tako sledil 15. oktober, spremenjena pa so bila tudi pravila za prestopna leta.
Gregorijanski koledar, kot ta koledar imenujemo danes, se je izkazal za najnatančnejšega doslej in še vedno velja kot standard, zdaj tudi svetovni, za izračunavanje leta, ki šteje 365 dni - oziroma 366 na prestopno leto.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Najbolj brano
Najnovejše
